Zanimivosti Dopisni križemkražem Zapisniki Rezultati

Pomeni konjenico (vojake na konjih), viteštvo ali rod vojske. Čestitke zmagovalcu januarskega turnirja, Petru!

Mojstri kovanja besed se spopadejo

Privrženci igre križemkražem so se pomerili na tretjem jesenskem turnirju – Igra je nastala na podlagi hrvaške kvizovke in spominja na ameriški scrabble – Najbeseda turnirja je postala dvanajsteri

Ugovarjam! Petru Skrbišu se je zdelo precej sumljivo, ko so se na igralni površini zvrstile črke in sestavile besedo homolik. Njegov nasprotnik Drago Smole je ugovor stoično prenesel, najbrž je upal, da se bo v izbrani literaturi vendarle našel kdo, ki bo nosil vsaj takšen priimek. Sodnik, to vlogo največkrat opravlja Bojan Smole in tudi tokrat je bilo tako, je resno pristopil, rahlo dvignil obrvi, razmišljujoč, v katero bukvo naj pogleda, da bi lahko našel kaj podobnega homoliku. Zatopil se je v en vir pa v drugega in vse tiste, shranjene v računalniku, in odločil: homolik ni pravilna beseda! Vsaj takšna ne, ki bi jo lahko priznali na prvem jesenskem turnirju križemkražma, igre, ki ji njeni goreči privrženci pravijo kar vodilna črkovna igra na Slovenskem.

Bilo je v soboto dopoldne na kmečkem turizmu na Dobenem pri Mengšu. Deset gospodov in dve dami so se razvrstili za mize, opremljene z igralno ploščo, na kateri so bila izrisana bela in obarvana polja, nad njimi pa je pisalo KRIŽEMKRAŽEM, in z uro, kakršno imajo na šahovskih turnirjih. Med njimi sta postopala sodnika, ki sta imela zadnjo besedo pri besedah. Natančneje, pri razsojanju, ali so skovane tako, da v resnici so – besede.

Kajti križemkražem, igra, ki jo je razvil glasbeni pedagog in goreči ugankar Peter Skrbiš po vzoru hrvaške kvizovke in ki precej spominja na ameriški scrabble, je pravzaprav posebne vrste križankarstvo in zato še posebno ljuba tistim, ki jih še tako dolgotrajno premetavanje črk in snovanje besed neizmerno navdušujeta. Gre pa takole: igralca iz desetih naključno izbranih črk izmenoma sestavljata besede po pravilih slovenskega ugankarstva (samostalnike ali besedne zveze), vsaka mora križati vsaj eno izmed že postavljenih, na koncu jo omejita s črnima poljema in si seštejeta pridobljene točke. Če igro primerjamo z veliko bolj znano ameriško različico, je tukaj še kako zaželeno, da ima beseda čim več črk (tako je navsezadnje več vredna); najkrajša ima lahko štiri.

In tako so se na igralnih površinah hitro vrstile znane, manj znane in premetene besede, za mizami pa je vladala tišina, le prsti, ki so premikali črke, so povzročali pritajene šume. Pa seveda glasovi, ki so – bolj ko se je daljšal turnir (vsak igralec je odigral sedem partij) – čedalje pogosteje klicali sodnika na dolžnost. Ustavimo se pred mizo, kjer sta lističa pred soigralcema razkrivala, da se med seboj merita Maligoj in Skrbiš. Igor Maligoj: »Poglej tole!« Malce nejevoljno je med zbrano deseterico črk izpustil še zadnjo izžrebano, še en samoglasnik. »Osem samoglasnikov!« D in N sta samevala med njimi. »Ko bi si vsaj lahko izmislil kakšno besedo, a kaj ko ne smeš,« je brundal pred sabo.

Črk pred nasprotnikom ni skrival, kakor bi pričakovali poznavalci scrabbla. Skrivanje črk je celo prepovedano – prav ta značilnost igre je namreč vir taktičnih zamisli, je namignil drugi sodnik tistega dne, Štefan Markovič, prav tako eden izmed navdušenih križankarjev – pa ne le reševalec, v glavnem sestavljavec in sploh zagrizeni ugankar, kakor večina drugih, ki so se udeležili turnirja. Vsi so tudi člani društva Križemkražem, ki deluje deset let (čeprav so se turnirji začeli že leta 1993). Ima več kot 50 članov, najmlajša je gimnazijka, najstarejši jih ima blizu osemdeset. Prevladujejo moški; ti si pač, kot je preprosto pojasnil Štefan, ob vseh družinskih obveznostih laže vzamejo čas. »Še zlasti če dežuje,« je razkril pogosto tiho željo pred turnirjem.

Presneta hrapavost

Medtem je takratni Maligojev nasprotnik Peter Skrbiš, po rating lestvici in rezultatih turnirjev sodeč najbolj vešč igralec, v različne kombinacije premikal črke P, N, T, T, A, O, T, I, B, P, Na zapisniku se je pisalo 211 proti 167 njemu v prid. Še preden bi lahko dočakali, kaj se bo izcimilo iz kombinacije, se je začelo dogajati na drugi strani mize, kjer sta dvoboj ravno sklenila Janez Jankovič in Marjan Mrvar. »Hrapavost me je uničila,« je priznal možakar, pred katerim je bila tablica z napisom Jankovič. »Vedel sem, da me bo ta beseda zatolkla,« ni odnehal.

Kajti hrapavost je dala nasprotniku izhodišče za dobro nadaljevanje. Kljub temu mož, ki že trinajst let križemkražem premika črke, skoraj vse življenje pa se bode z ugankami, ni okleval in je hitro razkril nove domislice v izgubljenem dvoboju. Sipalnik, denimo, je bila med najdragocenejšimi. »Ah, saj je vse zaman, izgubil sem,« je ponovil in se še enkrat zazrl v seznam osmih novih (priznanih, kajpak) besed, ki jih je tistega dne sestavil do konca omenjene igre. V zbirki v križemkražmu skovanih besed jih je zbral že 30.600. »Na začetku sem pričakoval, da jih bo kvečjemu tri ali štiri tisoč. Pri osem tisoč sem moral kupiti računalnik,« je opisal prehod z analognega na digitalno.

Kot ugankar in sestavljavec je imel dolgo veliko veselje s posetnicami – iz črk njegovega imena sta mu najljubši "največji zakon" in "zvijačni kajon". O pomenu druge premetanke se nismo prav posebej spraševali, da ne bi sprožili kakšne vroče debate. Kajti tudi ta se med križanjem besed kdaj zgodi. Prav zato, da bi se temu izognili, so se omejili na besede, ki so na turnirju dokazljive in torej zapisane v leksikonih in slovarjih, je povedal Skrbiš. »Sicer bi bilo preveč svobodnih sodniških razsodb, ki bi lahko sprožile precej različna mnenja prizadetih!« S tem so se soigralci brez ugovarjanja strinjali, kajti tu in tam jih res vznemiri kakšna nenavadna sodba. Tokrat je bila to besedna zveza uka žeja. Ni pomagalo, da jo je zapisal naš največji pesnik v hvalnici svojemu rojstnemu kraju. Sodnik je kljub temu preveril, a je v slovarjih, priročnikih in pravopisu pred sabo ni našel. Pomagalo ni prav nobeno oporekanje, zbrala se je celo komisija in odločila – uka žeja ne velja. In še pojasnilo Petra Skrbiša: »Razsodba je povsem pravilna, kajti za besedne zveze velja spoj pridevnika in samostalnika ali pa dveh samostalnikov, če je drugi v rodilniku.«

»Ali sodnika tudi kdaj premlatite?« je bilo vprašanje, ki se je v prijateljsko naelektrenem ozračju postavilo tako rekoč samo po sebi. Bojan Smole, ki je molel glavo med platnice debelega slovarja, se je pritajeno nasmehnil in pritrdil, da je včasih res »ogrožen«, temu pa so krohotaje se pritegnili možje, ki kdaj niso bili zadovoljni z njegovimi razsodbami. »Ja, saj bi si zaslužil!«

V novi partiji

A za izmenjavo besed ni bilo več časa. Znova je bil poklican, tokrat je bila na igralni plošči beseda Horaček. »To je gotovo kakšen češki hokejist,« je upal Drago Smole, ki je v novi partiji za nasprotnika dobil Petra Skrbiša (tekmovalci imajo ratinge – kot šahisti, pare pa določa računalnik po švicarskem sistemu). Sodnik je prelistal po literaturi in oznanil: »Horaček se je pisala slovenska rokometašica! Pa še nekaj ljudi s tem priimkom je.« Skrbiš, ki je ugovarjal, je dobil kazensko minuto, Smole pa si je vpisal točke za sestavljeno besedo. Zanimivo razkritje mizo naprej, kjer je Marjan Mrvar na tablo razvrstil besedo llull. »?!« »Katalonski pisatelj in aktualni španski košarkar.«

Besedišče, skrito v glavah igralcev, se je kar bohotilo, čeprav tistega dne (vsaj dopoldne) niti niso bili prav zadovoljni s seznamom najdaljših: stranpolje, drevesnina, lepa telesa, Breda Pečan, iztresanje, komandirka … »Skromni smo,« je ocenjeval Markovič. »Pripeljati se mora,« pa je pomodroval Mrvar. Oba sta, kakor rada povesta, že od malega križankarja. In besede pobirata povsod. Tehnike pomnjenja so različne, najpogostejše so asociacije, še bolj pa pomaga, če si jih zapišejo.

A tudi to ne zadostuje, če ni sreče pri žrebu črk in če glava tistega dne ni prav odprta. Takrat nastajajo vse mogoče skovanke. Recimo olesenenka – ki je ni bilo mogoče dokazati. Ali lutnjar, ki je ustrezna beseda. Ali sodarovanje, ki je Marjanu Škvorcu tistega dne prinesla 83 točk in zapolnila niz polj na plošči ter v tisti partiji pripomogla k zmagi. V plodni, pravzaprav ubijalski partiji, kakor jo je izbrano imenoval Peter Skrbiš, lahko vsak igralec zbere tudi več kot tristo točk (rekordna je celo blizu petstotice), a mora pri tem stkati lepo število s točkami bogatih besed, praviloma pa vsaj nekaj tistih najdaljših (iz 10 ali 11 črk). Lastnik nominalno rekordne besede hudomušnik je Marjan Mrvar, ki se že nekaj let drži na tronu. Skrbiš se je hitro spomnil nove besedne zveze, ki je veliko obetala, a sta se morala sodnika pošteno potruditi, da sta jo našla v virih: lepa soseda. »V hipu sem ponudil rešitev: Pridi v moj kraj, ti bom takoj pokazal kakšno!« se je smejal Skrbiš.

Tako je druščina, ko je dvigala glave iznad plošč s črkami, razpravljala o svojih najboljših partijah in besedah in sanjala o še boljših. Vsak po svoje je vpet v ugankarstvo, vsak ima še kakšno društvo in najljubšo ugankarsko revijo. In če se med letom borijo zares, si med počitnicami menda dajo duška in zaigrajo kakšno po svojih pravilih, z besedami, ki jih skujejo »prosto po Prešernu«.

Tokrat so na koncu dneva razglasili novo najbesedo turnirja: dvanajsteri. Mojstrsko dobensko enajstico, kakor so jo vešče opisali, je stkal Jože Berdon; v osnovi števnik v samostalniški obliki označuje apostole. Ob koncu dneva pa je cenjeni mengeški pokal dobil tudi novega lastnika, Marjana Škvorca. Ugnal je celo vodilna na lestvici letošnjih najboljših, Petra Skrbiša in Draga Smoleta.

Simona Bandur - Delo, 22. 09. 2011 

Objavljeno z dovoljenjem avtorice.

Celoten članek s fotografijami Igorja Zaplatila tudi na povezavi:

http://delo.si/arhiv/tiskano/22.09.2011/Delo

Društvo KRIŽEMKRAŽEM © 2007

Coding · Matjaž Hladnik
Design · Luka Cvrk