Društvo KRIŽEMKRAŽEM

Prava igra. Prave črke. Pravi ljudje.

Vsebine v kategoriji

Beseda turnirja: NASTAVLJANJE
... je že petindvajseta dvanajstica v zgodovini turnirjev.

Uveljavljena beseda s pogosto končnico -nje je nastala s pomočjo štirih domenkov in idealnih možnosti na igralni plošči. Za prvi tovrstni dosežek gredo čestitke Gregu Rojku!

Zgodovina

In memoriam - Pavle Gregorc (1942 - 2008)

Odšel je tiho in brez slovesa. Pavle Gregorc - eden najuglednejših in vsestranskih slovenskih ugankarjev, urednik, založnik, voditelj ugankarskih radijskih oddaj in TV kvizov. Križemkražmu je na začetni poti ponudil odločilno in dolgoletno zavetje v svoji reviji Ugankarski domenek. Kot izdajatelj prvih igralnih kompletov leta 1992, organizator Domenkovih mesečnih turnirjev in dolgoletni turnirski sodnik je v zgodovini križemkražma zapustil pomembno in neizbrisljivo sled. Pokazal je pot, po kateri slovenski igralci stopajo še danes. Pomagal je odpreti nov svet, svet križemkražma, v katerem uživajo in bodo uživali še mnogi.

Mojemu prvemu srečanju s Pavletom je botrovala (kaj drugega) igra križemkražem. Bilo je v začetku leta 1992. Kolega Jože Berdon, ki me je takrat poznal kot križemkražemskega pionirja in zanesenjaka, je napeljal najino srečanje. Očitno je imel nos, da bi lahko Pavletova uredniška odprtost in moje zanesenjaštvo tvorili dobro popotnico za nadaljnjo pot križemkražma. Ni se motil. Spominjam se, da je bil Pavle zelo navdušen nad dejstvom, da je ideja o igri sploh preživela - in celo zaživela. Naj pojasnim, da so bila nekatera osnovna pravila igre predstavljena v ugankarski reviji Križemkražem že leta 1986, a je bila po njenem preranem mrku igri namenjena zelo negotova prihodnost. Pavleta so seveda živo zanimale moje igralne izkušnje, izboljšana pravila - ki sem jim dodal še turnirska, in moja vizija nadaljnjega razvoja igre. Takoj sva se ujela in dogovorila, da skozi serijo zaporednih člankov na straneh njegove revije Ugankarski domenek igro obsežno in temeljito predstavim. Lahko bi rekel, da se je v tistem času tudi Pavle nekoliko nalezel mojega navdušenja nad njo. Slednje je najbrž botrovalo temu, da je v sorazmerno kratkem času poskrbel za izdajo prve serije igralnih kompletov. Po zgledu dveh poskusnih turnirjev, na katera sem povabil nekatere znane slovenske ugankarje (na obeh smo igrali še z doma izdelanimi kompleti iz vezane plošče), je konec leta 1992 tudi Pavle organiziral dva, da bi potem v naslednjem letu pričeli s prvo uradno sezono mesečnih turnirjev v križemkražmu, seveda pod okriljem Domenka.

Zanimivo je, da se Pavle križemkražma kot igralec nikoli ni resneje lotil. Nekaj malega že, a ga je običajno taktična ali časovna komponeta stala boljšega dosežka. Me je pa pri njem vedno fasciniralo dejstvo, da je poanto križemkražma v najširšem pomenu razumel in čutil kakor da bi bil najboljši igralec. To je vedno znova dokazoval v razgovorih o kakšnih taktičnih variantah ali o drobnih spremembah turnirskih pravil, ki jih je narekovala turnirska praksa.

K takemu razumevanju je zagotovo pripomogla tudi njegova vloga turnirskega sodnika, ki jo je opravljal odlično in mu je bila pisana na kožo. Kot sodnik je bil vseskozi buden opazovalec, saj mu niso ušle podrobnosti iz posameznih partij. Te je potem v odmoru rad pokomentiral, včasih tudi po svoje začinil. Zaradi prijetnega glasu, avtoritete, ter uglajene, pronicljive in jasne retorike smo mu igralci radi prisluhnili. Odlično je čutil tekmovalno vzdušje, s svojim vodenjem pa ga je znal še dodatno stopnjevati. Vedno je bil pripravljen tudi pohvaliti avtorja kakšne lepe, dolge ali manj znane besede, a v isti sapi tudi pokarati nespretneža, predvsem če je le-ta »brcal v prazno« ali sestavil neumnost. Seveda je to počel z občutkom in ni bil žaljiv. Za ugovarjane besede pogosto ni potreboval kontrolne literature. Če je neko besedo kar tako »na pamet« priznal, je to pri igralcih pogosto vzbudilo nemalo začudenja, včasih celo dvom. Toda ko jim je pomen besede še razložil, so se posipali s pepelom – in postopoma so se navadili njegovega samozavestnega pristopa. Bil je razgledan in prepričan v svoje znanje. Pavle je v sodniški vlogi vztrajal štiri zaporedne sezone. Zaradi prezasedenosti je nato to vlogo odklonil in prvi turnirji so se nam zdeli kar nekam pusti, osiromašeni. Osebno sem takrat prvič dobil občutek, da se je križemkražmu in nam igralcem na nek način odpovedal. To se je odrazilo tudi z osipom nekaterih igralcev, v kasnejših letih tudi s pomanjkanjem novih igralnih kompletov. Se je pa v njegovi reviji o križemkražmu še naprej pisalo in naslednja leta je sodil le še zaključne masters turnirje.

Po prenehanju izhajanja Ugankarjevega domenka in Pavletovim odhodom v pokoj (leta 2001) je bil križemkražem na velikem razpotju. Mojo idejo o ustanovitvi društva je Pavle sprva sprejel nekoliko zadržano, a je kasneje tvorno sodeloval tudi v iniciativnem odboru, bil je član ustanovne skupščine in kasneje prvega odbora društva KRIŽEMKRAŽEM. Sama igra je z društvom končno mogla pričeti uresničevati tudi tisti del poslanstva, ki sem ji ga položil v zibko – da združuje; briše zamere in postavlja (zlasti med ugankarji) nove, s preteklostjo neobremenjene temelje. V križemkražem sem verjel kot neke vrste spravni element. Toliko bolj, ker sem bil ob Pavletu pogosto priča prav nasprotnemu. Zaradi nestrinjanja s »politiko« društva je po dveh letih izstopil iz upravnega odbora društva. Žal se je najino dobro desetletje dolgo sodelovanje, ki je bilo več kot zgolj to, s tem zaključilo.

Igralcem iz prvih tekmovalnih sezon bodo najbrž ostali nepozabni spomini na dvodnevne zaključne turnirje (Čatež, Ormož, Žalec), na katerih je bil po programu zadnji redni turnir v soboto, masters pa v nedeljo. Pobudnik zanje je bil prav on. Bilo je po svoje naporno, a toliko bolj prijetno. Sobotni družabni večeri so se nato pogosto zavlekli pozno v noč in Pavle je bil takrat še dodatno razpoložen. Bil je odličen pripovedovalec in človek izrednega spomina, zato so bile njegove zgodbe in anekdote nadvse zanimive, pogosto pa nas je spravil v smeh do solz.

V njegovem smislu za uganke je bil vedno prostor tudi za nekaj preprostega, otroškega. Zato je brez oklevanja podprl idejo o krožkih križemkražem v OŠ in kasnejših turnirjih – na prvem od njih je bil tudi sodnik. Prepričan je bil, da se mladi z ugankami, in zato tudi s križemkražmom, spoprijemajo z veliko manj predsodkov kot starejši, preprosto igrivo, in da je njihova domišljija še povsem svobodna, neuokvirjena.

Najino ugankarsko sodelovanje je bilo zgledno. Ob nekaterih klasičnih stvaritvah sem si zaradi njegove ugankarske širine in dovzetnosti za nove ideje lahko privoščil prenekatero izpeljavo, a ne na račun ugankarskih pravil. Tukaj je bil vselej dosleden. Sestavljavca je znal motivirati in mu nakazati številne še odprte poti, tudi do novitet. Sam sem imel privilegij, da sem prišel iz »Kihove šole« in sem zato vzporedno v njem še naprej »smel« objavljati. Sicer pa to pri njem ni bilo prav priljubljeno početje in zaradi takih ali drugačnih, pogosto malenkostnih »prekrškov« in neomajnega vztrajanja pri svojih načelih, si je skozi leta, žal, precej zmanjšal krog sodelavcev. Posledično je to še kako vplivalo tudi na razvoj križemkražma.

Pavle je bil izredno dobro podkovan v ugankarski teoriji in je bil zagotovo eden redkih slovenskih ugankarjev, ki bi o njej lahko spisal učbenik – vključno s čudovitimi avtorskimi primeri. Občudoval sem njegov dar za drobne uganke, še posebej uganke v verzih, ki so mu včasih prav po Župančičevo zapele. V reviji Ugankarjev domenek, ki jo je urejal in izdajal do 154. številke leta 2001, je vseskozi skrbel za pristen stik z reševalci. Uvodnik, pa pisma bralcev, med katerimi je bilo zaslediti pohvale, mnenja, predloge, tudi kritike, so delale revijo živo. Zelo se je hudoval, če se mu je v revijo kdaj prikradla kakšna napaka. V naslednjem uvodniku je že sledilo opravičilo – po bontonu, ki je danes komaj še poznan.

»Pazi, da se ne nabodeš na Vitranc!«, me je nekoč opozoril, ko sem izstopal iz avtomobila, ki sem ga parkiral kar preveč tesno ob ograji z vrtnicami. Nevajen njegove nenehne ugankarske budnosti in nabritosti sem ga sprva čudno pogledal. A od takrat dalje sem imel v njegovi družbi vseskozi odprt dodatni čut. Ko sem mu ob neki priložnosti povedal, da sem iz nemogočih črk svojega imena in priimka končno naredil kolikortoliko spodoben anagram (Bert Šekspir), se mi je takoj predstavil kot Gregec Parlov. Da je znal biti tudi velikodušen pa priča naslednja zgodba. Ravnateljica neke šole je naročila šest kompletov križemkražma. Ko je bilo potrebno urediti plačilo, se je začela na vse mogoče načine izmotavati, češ, da je to predrago, da šola enostavno nima denarja, itd. Pavle ji je poslal pomilujoče sporočilo, da šoli vse komplete podari.

Pravijo, da ni naključij, da je v življenju že vse vnaprej določeno. Lahko verjamem, da je v primeru mojega prvega srečanja s križemkražmom in kasnejšega s Pavletom bilo tako. A bega me misel, da sem s kupa počitniških Del, ki jih zaradi dopustniške odsotnosti nisem mogel prebrati, naključno izbral enega, ga pričel listati od zadaj naprej, se ustavil na strani, na kateri se skoraj nikoli ne, da bi tam ugledal ime, ob katerem me je spreletelo. Pavletov poslednji pozdrav? Je vsaj to bilo naključje?

Saj res, prijatelji se ne pozabljamo, mar ne? Tudi, če prijateljstvo vmes za kratek čas prekrije koprena teme, na koncu, čisto na koncu še vedno ostane prijateljstvo in vse dobro z njim. Vse tisto, kar je potrebno za vselej spoštovati in o čemer je vredno pisati. Ker je enostavno bilo. Pa zbogom, Pavle.

Peter Skrbiš Zgornja Polskava, 8. avgusta 2008

Dragi Pavle!

Spoznala sva se v Mariboru na turnirju v igri križemkražem leta 1993. Meni in mojim sodelavcem gasilcem si podaril komplet igre križemkražem in od takrat sem zapisan tej igri in ljudem, ki jo igrajo. Hvala ti, kajti brez tebe in tistega najinega srečanja bi bil prikrajšan za čudovit svet ugank, premetank in predvsem križemkražma, ki zapolnjuje in lepša moje življenje.

Odšel si v času, ko pri nas postavljamo klopotce - te čudovite oznanjevalce prihajajoče jeseni, ki so samo naši, slovenski. In prav klopotec je bila rešitev moje prve premetanke v stavku, ki sem jo sestavil na tvojo pobudo.

Kot bi šle cokle na pot, se sliši iz vinograda ropot.

Pavle, hvala!

Oskar Neuvirt Malečnik, 28. julija 2008

Pavleta sem spoznal zelo mladega, začel je prihajati v uredništvo Kvkz in seveda prinašal prispevke. Ni bilo težko videti, da se bo iz njega razvil dober sestavljavec, posebno mi je bilo všeč, ker se je rad pogovarjal o ugankarski teoriji, različnih vrstah in zvrsteh ugank. Bil je eden redkih sodelavcev, ki so mu bile všeč razne besedne uganke in jih je tudi sestavljal. Njegova šifra PAG se je kar lepo uveljavila med drugimi. Kmalu se je začel zanimati za slovenska imena besednih iger in kombinacij oz. ugank, vse to pa se je poznalo in uveljavilo tudi pozneje, ko sta z Dragom Bajtom izdala priročnik Od uganke do uganke, ki bi ga še danes moral kdo bolj jemati v roke, kakor pa ga. Naj mi bo dovoljena osebna pripomba, da me je Pavle vedno priznaval za svojega ugankarskega učitelja – priznam, da sem to cenil in mi je godilo. Vseskozi sva se dobro razumela, najina srečanja so minevala v razvnetih debatah, žal pa se célo vrsto zadnjih let »poslovno« nisva nič več videvala.

Nič čudnega, da je bil Pavle med aktivnimi snovalci ugankarskega društva Domen, o katerem je vsaj na začetku nekaj časa kazalo, da bo kaj iz njega, vendar je zamrlo. Najbrž se ni posrečilo najti pravega programa in dejavnosti. Vsekakor pa trdim, da je Pavle odlično urejal revijo Križemkražem, ki je takrat nastala, in je samo velika škoda, da je tako kmalu zamrla. Če jo prelistavaš danes, odkrivaš še vedno osupljivo veliko dobrih idej in izpeljav, in kolikor se spomnim, smo se vsi sestavljavci po vrsti z veseljem zagnali v polnjenje njenih strani. Ko je Pavle iskal psevdonim kot urednik revije, sem mu predlagal anagram naslova Mižek Kremžar. Sprejel ga je z rahlo spremembo: namesto Kremžarja (ki je realen slovenski priimek) se je odločil za obliko Mrežkar, seveda kot asociacijo na mrežo, s katero imamo ugankarji več opravka.

Ko sem že pri napol anekdotah, naj prispevam tole, ki kaže, da je bil Pavle vsak trenutek po ugankarsko »usekan«. Povedal mi je, da so mu nekoč predstavili nekoga, ki mu je ob stisku roke povedal, da se piše Gregorc. Pavle se je kot iz topa predstavil: »Pavle Gredolc.« Kako ga je zabavalo, ko ga je gost pri odhodu pozdravil: »Na svidenje, tovariš Gredolc!« Posebno dobre so se mi zdele oddaje na valu 202, kjer je imel Pavle enkrat na teden, mislim, da ob sobotah popoldne, prostor za uganke. S sodelavci je iskal sveže prijeme in marsikaj se nam je zelo posrečilo, zlasti, ker nismo hoteli ostati na preveč preprostem in naivnem kriteriju, kot se je uveljavil pozneje. Spomnim se, da sem se (v lastni ugankarski mahnjenosti) do solz nasmejal med eno od teh oddaj, ko sem v studiu, kjer sem čakal na nastop, poslušal, kako sta najprej Pavle s svojo, potem pa Aleš Berger s svojo verzijo predstavila tekst iz Queneaujevih Vaj v slogu v ugankarskem žargonu. Bila sta eden boljši od drugega. Zastopani so bili vsi ugankarski izrazi, ki si jih je mogoče misliti.

O Pavletovih zaslugah za igro križemkražem pišete že drugi, tako da o tem ne bom govoril – jo pa rad igram in moram reči, da ji izvirni scrabble po mojem ne sega dlje kot do kolen.

(Peter Butkovič) Domen, ki je bil odkrit »za potrebe« ugankarskega društva, je kajpak botroval »jokerju« domenku in tudi naslovu Pavletove revije z istim naslovom. Tudi v tej je lepo prišla do izraza Pavletova privrženost ugankarski vsestranskosti. Žal se je prekmalu začelo kazati nagnjenje k premajhnemu številu različnih sodelavcev, tako da se je pojavljalo premalo imen. Sam se ne morem pritožiti, saj je bilo objavljeno vse, kar sem utegnil sestaviti. Posebno sem bil vesel, ker mi je Pavle omogočil, da sem se po vseh pravilih razpisal o kriptični križanki. Ta sijajna oblika križanke, ki jo gojijo zlasti Angleži, za njimi pa Američani, Francozi itn., me je vedno vznemirjala zaradi neizčrpnih možnosti za duhovite opise križank, ki so seveda sestavljene po vseh pravilih. Žal se pri nas ni prijela. Ampak to lahko rečemo tudi o marsikateri drugi noviteti. Smo Slovenci prepusti za take reči?

Pavle že ni bil. Mislim, da se je v javnosti najdlje obdržal s svojimi radijskimi nastopi, v katerih je ne nazadnje ugajal tudi njegov lepi glas. Glas o vsem njem pa se bo obdržal v lepem spominu.

Jože Stabej Dobrova, 29. julija 2008

Spoštovani prijatelj C. Pergar Vogel!

Spoznala sva se na snemanju priljubljene in odlične TV igrice ABC – ITD. Tam sem izvedel, da v soboto in nedeljo vodiš oddaje na Radiu Gama MM. Prisluhnil sem Ti in spoznal, da so rdeča nit oddaje uganke in pogovori s poslušalci. To dejstvo me je pritegnilo in sem Ti prisluhnil. Seveda sem tudi sam reševal uganke in sem si nekoč prislužil celo avtomobil za dvodnevno uporabo.

Najino sodelovanje se je rodilo v neki večerni oddaji, ki je bila posvečena izključno ugankarstvu. Soočili smo se Ti, kot urednik, Andrej Praznik kot sestavljavec in jaz kot reševalec ugank. Takrat sem Ti ponudil sodelovanje v Tvoji reviji »Ugankarjev Domenek« v vlogi korektorja. Moja zamisel je bila, da bi vsako uganko rešil, kot jo reši ugankar, ki revijo kupi, da bi tako še pred tiskom odkrili vse morebitne napake. Uspeh ni izostal.

Seveda si me vzpodbujal naj se poskusim tudi kot sestavljavec. Navdušil si me za sestavljanje drobnih ugank kot so vizitke, premetanke iz ostanka in različne izpolnjevanke. Skupaj sva ustvarila kar nekaj zvrsti ugank, ki še niso bile objavljene. Seveda si potem v reviji zapisal, da je uganka novost.

S Tvojo večkratno predstavitvijo najdaljše slovenske besede, sestavljene iz različnih črk (Gozd Martuljek) si me izzval, da poskušam najti še daljšo besedo, kar mi je celo uspelo - tudi Tebi v veselje. Sklenil sem, da zelo enostavno uganko »premetanko iz ostanka« otežim s tem, da povečam število črk v rešitvi. Tudi tu sem bil »NAJVEČJI ZAKON«. To mi je uspelo s štirimi besedami iz 14 različnih črk, za kar si mi čestital.

Omenil bi še dve anekdoti s snemanja TV igrice ABC – ITD. Ko sem po treh zmagah "izpadel" iz konkurence, sem prihajal na snemanja le še kot gledalec. Ob neki priložnosti, ko sta oba tekmovalca v studiu že izbrala vsak po pet črk, je sledil odmor. V njem so imeli gledalci priložnost, da iz danih črk sestavijo čim daljšo besedo - za kar so bili seveda nagrajeni. Ker sem bil v tistih časih že Tvoj stari znanec, nisem imel pravice sodelovanja (tako sva se dogovorila), razen v primeru, če bi imel edini najdaljšo besedo. Pa se je zgodilo, da si vprašal, če ima kdo morda osmico, nakar sem zavpil, da imam devetico. Seveda si me upošteval, vendar si dejal, da bomo zadnji del oddaje pred premorom ponovno posneli, da boš lahko vprašal, če ima kdo morda desetico. To se do takrat seveda še ni zgodilo.

Na nekem drugem snemanju je ob meni sedela Polona z Vrhnike. Na snemanju ene od petih oddaj tisti dan sta bili kot rešitvi možni celo dve šestčrkovni besedi: »grofič« in »profit«. Poloni sem prišepnil rešitev in ko ti jo je povedala, si se hipoma po ugankarsko znašel in izjavil, da je Polona našla grofiča in s tem ustvarila profit, ker je dobila knjižno nagrado.

Lepo je bilo sodelovati s Teboj. Pravim ugankarjem boš ostal v trajnem spominu, kajti vedno si se zavzemal za žlahtnost in pestrost ugank - v nasprotju z večino sedanjih izdaj s pretežno komercialnimi prijemi. Seveda sem se želel posloviti od Tebe na malce ugankarski način. Bil si »ZVIJAČEN KAJON«, čeprav nisi bil jaz.

S spoštovanjem do Tvojega dela in osebnosti - zadnji pozdrav.

Janez Jankovič Ljubljana, 2. avgusta 2008

Pavleta Gregorca sem spoznal na začetku svoje ugankarske poti, v času ko so mi pri KIH-u že objavili nekaj ugank. V tistih dveh, treh letih najinega sodelovanja, sem od Pavleta Gregorca praktično izvedel vse o ugankarskih pravilih in na splošno o slovenskem ugankarstvu. Tudi Pavle Gregorc je bil takrat na začetku neke poti, ravno je začel izhajati njegov Ugankarski Domenek. Z idejami, vzpodbudami in pohvalami je sprožil v meni silovit potencial, tako da še danes menim, da nekatere moje uganke iz tistega časa spadajo v sam vrh mojih ustvarjalnih dosežkov.

Pavletu Gregorcu gre torej zahvala, da sem danes v tolikšni meri prisoten na slovenski ugankarski sceni, sicer ne vem, kako bi se vse skupaj končalo.

Matjaž Hladnik Solkan, 7. avgusta 2008

Pavletu v spomin!

Že dolga leta sem vnet reševalec vseh vrst ugank in tako sem reševal uganke tudi v Ugankarjevem Domenku. Leta 1992 si v sklopu svoje revije organiziral predstavitveni dopisni (telefonski) turnir v igri križemkražem, ki mi je bila do tedaj popolna neznanka. Takrat sva prvič govorila, resda le po telefonu. Tistega daljnega leta 1992 si pričel tudi z organizacijo turnirjev v tej igri. Sam sem bil v začetku bolj redek gost. Pod tvojim vodstvom (bil si nekaj let stalni sodnik) pa sem začel spoznavati vse čare te lepe besedne igre in kmalu postal reden turnirski igralec. Tako sva se osebno še bolje spoznala, veselilo pa me je spoznati tudi druge ljubitelje križemkražma.

Po Tvoji zaslugi sem se okužil z virusom križemkražem in kot kaže je virus trenutno še neozdravljiv. Skupaj smo preživeli veliko lepih trenutkov, zato, hvala Ti, Pavle.

Božidar Bajec Ljubljana, 7.avgusta 2008

Pavleta Gregorca smo vsi večinoma poznali predvsem kot ugankarja, urednika in založnika. Tudi moja prva srečanja s Pavletom so bila posredno s tem v zvezi. Kot ljubitelj ugankarstva sem opazil predvsem njegove uganke in križanke, pa tudi radijske oddaje, v katerih je s svojim prepoznavnim glasom poslušalcem približeval bogat svet ugank.
Kljub vsemu do najinega osebnega znanstva ni prišlo v ugankarskih krogih. Nekje v času med leti 1992 in 1994, ko sem delal kot direktor podjetja Žito Šumi d.o.o. Ljubljana, smo v podjetju pripravljali določene promocijske aktivnosti. Ker se je podjetje v času po razpadu nekdanje skupne države soočalo s posledično izgubo prioritetnih trgov (s tem v zvezi pa tudi s problemom kako sploh preživeti), je bilo jasno, da moramo za namene promocij preučiti vsak porabljen tolar. Pavleta so mi predstavili sodelavci iz marketinške službe. Z njim smo se dogovorili za promoviranje blagovne znamke Šumi bonboni preko medijev, to je v reviji Ugankarjev domenek in v nedeljskih oddajah na Radiu Gama MM. Takrat sem tudi spoznal kako ugankarji hitro vidijo določene zanimivosti in posebnosti, ki se jih da ugankarsko predstaviti in z njimi motivirati potencialnega uporabnika ali poslušalca-reševalca v radijskih oddajah. To sem izkusil osebno kot njegov gost v eni izmed nedeljskih radijskih oddaj, ki sta jo vodila skupaj s sinom na Radiu Gama MM. Spomnim se, da je neka poslušalka poklicala v oddajo in Pavle je njeno ime hitro povezal z daljšo obliko imena. Iz njega je nato poslušalki zastavil nagradno vprašanje »kateri Šumijev bonbon ima podoben naziv kot njeno ime«. Ugankarsko sta bili poslušalkino ime in ime izdelka logogrifa. Sam sem bil nad potekom oddaje in hkrati nad njegovo sposobnostjo improvizacije "v živo" prijetno presenečen, saj sva se v pripravi na oddajo dogovorila za povsem druga vprašanja. Pa s tem še ni bilo konec njegovi ugankarski domišljiji in je poslušalki zastavil še dodatno, tokrat nenagradno vprašanje. V njem jo je povprašal po nazivu stroja za proizvodnjo žele bonbonov, v pomoč pa ji je navedel podatek, da sem ime tega stroja že izrekel v predstavitvi podjetja, hkrati pa je to beseda, ki se v ugankarstvu pogosto pojavi - resda z drugačnim opisom. Iskal se je izraz »mogul«, ki je v ugankarstvu običajno opisan kot veliki indijski knez. Ker je šlo v prvem delu vprašanja za ime žele bonbona, je bil s tem miselni krog vprašanj zaključen v lepo ugankarsko celoto. Še danes lahko rečem, da je Pavle svoj del pogodbeno dogovorjenih obveznosti v teh promocijskih akcijah izpeljal odlično in v naše zadovoljstvo.
Kot plod tega sodelovanja je v nekem trenutku prišlo do ideje, da smo v Šumiju sponzorirali otroško prilogo v Ugankarjevem domenku na štirih straneh. Ne vem ali se je Pavle s to idejo ukvarjal že poprej ali pa je nastala spontano med najinimi srečanji.
S Pavletom sva se srečala tudi v okviru njegovega delovanja na TV Slovenija, ko me je hčerka prijavila za sodelovanje v igrici ABC-ITD. Da je ne bi razočaral, sem se tekmovanja udeležil. Ko me je Pavle na avdiciji vprašal po razlogu za udeležbo sem mu odgovoril, da se v veselje otrok včasih odločim tudi za take stvari.
Pozneje sva se srečavala še na raznih poslovnih sestankih, čeprav do ponovnega poslovnega sodelovanja ni več prišlo - ne v Šumiju, ne v podjetjih, kamor me je pozneje zanesla poslovna pot. Med najinimi srečanji skoraj nikoli ni pozabil omeniti, da njegova rodbina izvira iz Mengša, pri čemer je mislil na dejstvo, da živim v Mengšu (čeprav sem po poreklu Šiškar).
In ko se ob prezgodnjem slovesu spominjamo Pavleta predvsem kot ugankarja, se ga jaz kot prijatelja in poslovnega sodelavca. Žal tudi pozneje, ko me je pot zanesla med aktivne sestavljavce, nisva imela »ugankarskih« stikov.
V spominu pa mi je ostalo tudi najino zadnje srečanje lani poleti. Bilo je nekega lepega nedeljskega dopoldneva na bolšjem sejmu v Ljubljani. Pavle me je sam ogovoril, saj ga jaz v precejšnji gneči nisem opazil. V razgovoru mi je omenil, da je zasledil, da sem od reševalca že napredoval v sestavljavca ugank. Ko sem mu omenil, da sem pač na stara leta našel čas tudi za take drobnarije mi je odgovoril, da se pravi ugankarji prej ali slej poskusijo tudi v sestavljanju - in da za ta korak nikoli ni prepozno. Ob dogovoru, da se ob priložnosti snideva na kavi, sva se razšla. A do tega srečanja, žal, nikoli ni prišlo.

Štefan Markovič Mengeš, 13. avgusta 2008

PAVLE GREGORC (1942 – 2008)

Kaj smo se zamerili botri s koso, da letos tako množično posega v ugankarske vrste, sredi poletja je odšel tudi Pavle Gregorc.
Otrok Ljubljane (Prule, njegov sosed in znanec je bil znani pisatelj Andrej Capuder), je v prestolnici doštudiral na Fakulteti za elektrotehniko. Kasneje je bil med drugim vodja prodaje v Totri, urednik pri založbi Borec, šef pri Avtotehni.
Prvo uganko je objavil v tovarniškem glasilu Tekstilec 1960. l. Čez leto dni se je prebil na strani takrat naše edine ugankarske publikacije, v Tovariševo prilogo Kaj veš kaj znaš (šifra PAG). Tu je opozoril nase predvsem z drobnimi na anagramih slonečimi ugankami, katere je znal obleči v berljive verze. Pred prihodom Bobiča je bil nedvomno naš najboljši rebusar. Kot iznajdljiv in prodoren ugankar je prišel do ugankarskih kotičkov v Pionirju, Pionirskem listu, Dnevniku, Timu in še kje, njegove uganke pa so razmetane po številnih revijah in časopisih (VEŠ, Kih, Superpip, Naša obramba, Nedeljski dnevnik).
Njegovi pri zvezdni trenutki so prišli v začetku osemdesetih let, ko je s skupino zagnancev ustanovil ugankarsko društvo Domen in začel izdajati revijo Križekražem. Drago Bajt, Marko Bertoncelj, Janez Nadu, Bruno Gričar, Marjan Koren, Andrej Bobič in številni manj znani so pod Gregorčevim vodstvom ugankarstvo vzeli bolj širokoptezno (ugankarska teorija in zgodovina, številna srečanja, nagrade in priznanja, predstavitve in ugankarski krožki v osemletkah, društveno glasilo, knjižnica, Mitološki slovarček itd). Žal je bilo vsega konec po dveh letih in dvanajstih številkah (skrivnost, zakaj je bila revija ukinjena – pri bajnih 11 tisočih izvodih – je Pavle odnesel v grob, nekateri omenjajo inflacijo).
1991. l. je Pavle Gregorc poskusil še enkrat, z revijo Ugankarjev domenek (izhajal je do leta 2001). Na majhnem slovenskem trgu preživeti z revijo za visoko enigmatiko je malodane nemogoče, tukaj je treba Pavletu izreči priznanje za pogum in vero. Ob povedanem je jasno, da se je bolj kot ugankar in urednik dokazoval kot menedžer in komercialist. V svoji založbi je izdal tudi tri knjige (Uganke za Andreja, Vse o skrivanki, Štiričrkovni ugankarski slovar, slednji dve v sodelovanju z Brankom Milovanovičem) in večkrat ponatisnil uspešnico Mitološki slovarček. Ko smo že pri knjigah: 1978. l. je MK izdala ugankarski priročnik Od uganke do uganke, avtorjev Gregorca in Bajta. COBISS beleži še eno Gregorčevo delo, Uganke premetanke.
Naravnost neponovljiv je bil Gregorc kot moderator na radiu in televiziji (Domnovi popoldnevi na Valu 202, 16 črk, ABC itd, Gama MM in še kje). Nekako deset let je vodil ugankarska predavanja v okviru tretje življenjske univerze (in tam navedel tole zanimivost: v Sloveniji so le trije pravi ugankarji, Jože Stabej, Jože Berdon in on). Tu je treba dodati, da je on edini naš ugankar, uvrščen v Enciklopedijo Slovenije s samostojnim geslom (Jože Stabej je še prevajalec in pevec). Njegova smrt je zelo prizadela fante pri društvu Križemkražem. Pavle je bil prva štiri leta turnirski sodnik, vseskozi pa jim je dajal prostor v svoji reviji. Razmišljajo o memorialnem turnirju Pavleta Gregorca.
Na sredi poti, 1978. l., Leksikon zagonetača Jugoslavije omenja 5500 njegovih ugank. Pavle se je vseskozi zavzemal za slovensko ugankarsko terminologijo (ne palindrom, povratnica!).

Jože Berdon (oktober 2008; objavljeno v Ugankarskem izzivu št. 215, leto 16, z dovoljenjem avtorja tudi na spletnih straneh Društva KRIŽEMKRAŽEM)

Da za lepo besedo ni nikoli prepozno, je bil tudi tvoj moto. Četudi se na teh straneh oglašam bolj pozno, pa je ravno današnji dan priložnost, da se spomnim na kak prijeten skupni trenutek in ti izrečem zahvalo za vse, kar si prispeval k moji sestavljavski karieri, pa tudi k predanosti križemkražmu. Ko sem bil še zaposlen, sem bil med drugim tudi sindikalni funkcionar in sem zato pogosto "sejal" v Ljubljani. Vsak prosti čas med sejami in pred odhodi vlakov sem v glavnem preživel s teboj v pisarni, kjer si mi dajal nasvete in kritike na moje ugankarske prispevke. Ker takrat še nisem uporabljal interneta, sem težje prišel do raznih misli in pregovorov, ki sem jih potreboval za končne rešitve svojih ugank. Posodil si mi precej "uporabljen" rokovnik, za katerega se ni vedelo od kdaj je. Je pa bil iz časov, ko si služil vojaščino in vanj vpisoval razne misli in pregovore - na vsak dan eno in jo opremil s podatkom koliko črk vsebuje. Tako mi ni bilo potrebno preštevati črk in sem ustrezno misel hitreje našel.
Nekoč sva sedela v pisarni v času, ko je ravno nastajala igra križemkražem. Spraševal si se, kako bi zamenjal jokerja, da bi zvenel bolj slovensko. Takrat je padla ideja, da bi v kvadratu bil logotip revije Ugankarski domenek. Dejal sem, da je domenek čisto dovolj, saj gre v resnici le za dogovorjeno črko. In tako je tudi ostalo - ostal je samo stilsko izpisan domenek.
Spontano so se rojevale tudi druge uganke. Mislim, da mi je prav Ugankarski domenek prvi objavil celostranski labirint, ki sem ga narisal ročno na A3 formatu, katerega najkrajša pot je s počrnitvijo predstavljala končno rešitev v sliki. Ko si tako izvedel za moj risarski hobi si dejal, da bi bilo prav, če bi sestavljavce reševalcem predstavil tudi po drugi plati, saj jim je sestavljanje pogosto le ena od oblik zabave. Tako je nastala slikovna križanka s fotografijami mojih slikarskih del. Da pa bi ne bilo preveč samovšečno je nisi dal izdelati meni, ampak Slavku Mlinariču. Veliko podrobnosti je čas med tem že zabrisal. Ostal pa je spomin, da sva na najinih srečanjih preživela lepe trenutke in zato ti lahko na koncu v ugankarskem stilu rečem le, da ostaja UPANJE MOŽA, da bo vsaka uganka rešljiva in rešena, spomin nate pa nikoli pozabljen.

Jože Pauman Maribor, 1. november 2008