Zanimivosti Dopisni križemkražem Zapisniki Rezultati

Uveljavljena beseda s pogosto končnico -nje je nastala s pomočjo štirih domenkov in idealnih možnosti na igralni plošči. Za prvi tovrstni dosežek gredo čestitke Gregu Rojku!

KONČNO STANJE (Domžale, 16. 1. 2010)

Turnir v Domžalah je bil turnir s presenetljivo dobro režijo dogajanja in razpleta. Med devetnajstimi igralci je sicer še manjkalo nekaj odličnih igralcev, a zasedba z lanskimi osvajalci stopničk, povratnikom Berdonom, pa Smoletom, Mrvarjem, Zupančičem, ..., je napovedovala zanimivo dogajanje. V dopoldanskem delu s štirimi partijami so se za ranljive izkazali skoraj vsi favoriti. Smole je že v uvodu klonil proti Markoviču, sledil je poraz Bajca (lanskega državnega prvaka) proti Filipanovi, in nato še Skrbiša proti Mrvarju. Izjema je bil Lenaršič, ki ni klonil v nobeni partiji. Po porazu Bajca proti Paumanu je že bil na vidiku razpad lani tako prepoznavne Bajčeve šampionske igre. Da se je to Božu v Domžalah zgodilo na celi fronti, sta z zmago nad njim potrdila še Blažkova in Cerkvenik. V zadnjem krogu se je njegova kalvarija posledično zaključila celo s pavziranjem, in njegovo 14. mesto je morda celo največje presenečenje turnirja. V popoldanskem delu je prvi poraz Lenaršiča prinesel začasno točkovno izenačenost v vrhu (Lenaršič, Skrbiš, Mrvar, Berdon), da bi se v finišu turnirja za najbolj vročega igralca nekoliko presenetljivo izkazal Mrvar, ki je zmagal v obeh zadnjih partijah, seveda tudi v odločilni proti Berdonu. Prav Berdon je s tem porazom izgubil največ. Zmaga bi ga popeljala na prvo mesto, poraz ga je na četrto. Skrbiš je na koncu zaradi najboljšega Buchholza pristal na (ponovno) drugem mestu, pred Lenaršičem in Berdonom.  Zelo opazen je bil tudi dosežek Blažkove, ki se je po slabem začetku iz ozadja povzpela na peto mesto.

Najboljši trije (od leve): Peter Skrbiš, Marjan Mrvar, Tomaž Lenaršič.

Marjan Mrvar si je tretjo turnirsko zmago v karieri resnično zaslužil. Ne samo zaradi pogleda na zavidljiv seznam tokrat premaganih igralcev, temveč tudi zaradi vsakoletnega organizacijskega truda ob izvedbi domžalskega turnirja, na katerem nikoli ni manjkalo praktičnih nagrad za udeležence, pa različnega domačega peciva, ki ga je prinesel od doma. Da o čudoviti Heliosovi konferenčni dvorani, ki jo je vselej skrbno pripravil za prizorišče turnirja, sploh ne izgubljamo besed. Žal smo v tej dvorani letos igrali zadnjič, a zaradi križemkražma se bomo v Domžalah zagotovo še srečevali.

Jože Berdon (levo) v uvodni partiji proti Ernestu Šilecu

Vrnitev Berdona za igralne deske ima za turnirsko dogajanje in križemkražem nasploh velik pomen. O njegovi ugankarski in križemkražemski veličini ne kaže izgubljati besed, po prikazanem v Domžalah pa mojster ostaja mojster. Na koncu bi ga lahko videli tudi povsem na vrhu, a se zaradi drobnih napak zaenkrat še ni izšlo. Enostavno je včasih želel preveč, čeprav je imel že dobljeno partijo. Pa še ena značilna zanj: najbrž ni mogel nikamor postaviti najdene desetice KOZJA VOLNA, a je mojster anagramiranja seveda hitro ugledal elegantno rešitev: ALOJZ NOVAK!

V čakanju na zadnjo potezo nasprotnika (iz partije Skrbiš - Zupančič)

Seveda je lahko tako čakanje neprijetno, predvsem, če igralec že sam ugotovi, da je ulovljiv, ali pa to zgolj sluti. Za Janeza v pričujoči partiji ni bilo zmagovalnih možnosti, a je potem proti nekoliko lažjim nasprotnikom uspešno uveljavil svoje kvalitete. Peter se tudi v Domžalah ni izneveril zvestobi drugemu mestu - od septembrskega turnirja namreč sploh ne pozna drugačne uvrstitve. Konstantna forma je torej (še vedno) tu, in če njegova prva odigrana beseda v tej sezoni (PILOTIRANJE) kaj pomeni, potem bi lahko skozi njo morda ponovno "letel" z veliko želje in ustvarjalne energije.

Iz partije Markovič - Lenaršič

Tomaža (levo) so po uvodnih partijah in dopoldanskem vodstvu že vsi videli prav na vrhu, a sta ga potem dva poraza in igra drobnih številk v ozadju potisnila na treje mesto. Vseeno, rezultatsko izhodišče za novo sezono je odlično. Med mini povratnike bi lahko šteli tudi Štefana, kajti njegov zadnji odigrani turnir sega v lanski junij. Le malokdo ve, da je prav on v največji meri zaslužen za Berdonovo vrnitev in da se je v Domžale trudil pripeljati dve novi igralki, ki ju je za križemkražem navdušil na nedavni predstavitvi. Za njun prihod (beri: zbrano korajžo) se tokrat še ni izšlo. Pa morda naslednjič.

Mladost in izkušnje (Maša Mrvar - Janez Jankovič)

Ju ločuje skoraj šest desetletij, a križemkražem oba igrata z enakim žarom in ljubeznijo. Janez ostaja neutrudni iskalec besed, ki jih v tej igri ni še nikoli sestavil, kljub tej logiki pa se ne pusti premagati kar tako. V Domžalah nobeden od njiju ni osvojil kakega posebno renomiranega skalpa, a je bil njuna prisotnost še kako lep in pomemben kamenček v mozaiku dogajanja prvega turnirja sezone.

Iz partije Miklič - Smole

Andrej (desno) je nekoliko kolebal med turnirjem v taroku in križemkražmu. Po turnirju je obžaloval udeležbo na prvem, a kdove kako bi razmišljal po udeležbi na njem. Drago se je tokrat slabo odrezal v obeh partijah z Mengšanoma (Igorjem in Štefanom), na njegovo smolo pa ga je v finišu doletela še uničujoča Cerkvenikova dvanajstica. Visoka uvrstitev je tako neizbežno, vsaj za prvič, splavala po zlu.

Društvo KRIŽEMKRAŽEM © 2007

Coding · Matjaž Hladnik
Design · Luka Cvrk