Vsebine v kategoriji
... je že petindvajseta dvanajstica v zgodovini turnirjev.
Uveljavljena beseda s pogosto končnico -nje je nastala s pomočjo štirih domenkov in idealnih možnosti na igralni plošči. Za prvi tovrstni dosežek gredo čestitke Gregu Rojku!
Arhivski rezultati
1. turnir 2011
KONČNO STANJE (Domžale, 15. 1. 2011)
mesto | ime in priimek | točke |
1 | SMOLE, Drago | 6 |
2 | SKRBIŠ, Peter | 5 |
3 | NEUVIRT, Oskar | 5 |
4 | BAJEC, Božidar | 5 |
5 | LENARŠIČ, Tomaž | 5 |
6 | FILIPAN, Deja | 4 |
7 | ZUPANČIČ, Janez | 4 |
8 | MRAK, Marija | 4 |
9 | MRVAR, Marjan | 3 |
10 | BLAŽKO, Marinka | 3 |
11 | JANKOVIČ, Janez | 3 |
12 | MIKLIČ, Andrej | 3 |
13 | JERIČ, Robert | 3 |
14 | MRVAR, Maša | 2 |
15 | AHAČIČ, Iztok | 1 |
Zaradi kasnejšega začetka turnirja (sodnik Bojan iz Kranja je nenačrtovano ostal brez prevoza) so se v dopoldanskem delu igrale le tri partije. Po četrtem krogu je za točko povedel Božo, a sta mu kasnejša poraza proti Petru in razpoloženemu Oskarju precej pokvarila izhodišče. Božov zastoj je izkoristil Drago, ki mu je zmagoviti niz partij na koncu prinesel pomembno uvodno zmagoslavje. Za nesporno največje presenečenje turnirja je poskrbel Oskar. Ne samo, da je dosegel najboljšo uvrstitev kariere, presenetljiv je bil tudi njegov sveženj najdaljših besed in izhodišče, ki mu je v finišu, ob ugodnem razpletu, dopuščalo razmišljati celo o prvem mestu. Svoje nasprotnike, sicer nevajene tako uspešne in učinkovite igre, je dobesedno spravljal v obup. A kdo mu ne bi privoščil? V nadaljevanju preberite njegove vtise s turnirja.
Domžalske stopničke: zmagovalec Drago v štajerskem primežu (s Petrom in Oskarjem).
POTREBNO JE LE VERJETI VASE - Prvi turnir v letu 2011 je bil, vsaj zame, »oh in sploh«. Odločil sem se, da skozi zapisano besedo svoje občutke podelim z vami. Vse skupaj se je z dobro voljo pričelo že v Slovenski Bistrici, ko sem v avto preložil vse potrebno za turnir iz predsednikovega avtomobila. Petru sprva to opravilo ni bilo preveč všeč, saj smo bili že v zamudi. Pa sem ga hitro spravil v dobro voljo. Dejal sem mu: »Bom jaz peljal, ti pa samo sedi in uživaj. Danes grem v Domžale na stopničke!« Robi in Peter sta se samo nasmejala. Seveda nista mogla vedeti, da se bo moja napoved uresničila. Lepo vreme, dobra kavica pri Kebru, slastno pecivo naše Maše, čudovita soba, lepe, tvorne črke v prvih krogih, skratka vse je bilo skoraj neverjetno lepo. Morda je celo pohištvo v bidermajerskem slogu pripomoglo k moji dobri igri, saj beseda »bidermajer« izhaja iz nemške besede »bieder« (zanesljiv, vrl), označuje pa meščansko kulturo bivanja; zanesljivost, prijetnost, skromnost, domačnost. Vem, nekateri boste rekli, tale Oskar je tokrat pač imel srečo. Malo že drži, ampak v vseh sedmih krogih nisem naredil kakšne večje taktične napake ali spregledal zmagovalne besede. In to je štelo. Ko sedem za mizo z Božom Bajcem, se mi dejansko zatresejo kolena. Vem kaj zmore in kaj zna. Tokrat sva bila izenačena do zadnje poteze. Še več. Lovil sem ga skozi vso partijo in na koncu celo prehitel. Ko v deveti potezi najine zelo zaprte partije (ob vsej črkovni revščini) skoraj nisem več videl pravega nadaljevanja, do konca pa sva imela oba le še minuto in pol, sem že pomislil na predajo. Tedaj pa na plošči ugledam uporaben niz črk RIN. Dodam spredaj U, in se, če nekoliko v šali zapišem, »polulam« Božuto na igralno ploščo! S to potezo za Boža ni bilo več rešitve. Preostalo mu je le še odpiranje pozicije z BUNKICA, meni pa podvojitev in nepozabna zmaga. Dobra volja na turnirju se je nato nadaljevala. Kosilo, ki je bilo tokrat en krog prej, mi je dobro delo. A vesti z domačega Pohorja so bile slabe: Zlata lisica je žal padla v vodo. »Če ne bo Tina na stopničkah, bom pa jaz«, sem odločno dejal natakarici v piceriji preko dvorišča. Punca me je samo pogledala, saj ji ni bilo nič jasno o kakšnih stopničkah govorim. Drago in Peter sta bila nato nekoliko previsoka ovira zame, da bi v partiji proti njima dosegel kaj več kot le časten poraz. Pa kdaj drugič. V partiji proti Marinki pa že dolgo nisem videl tako bentiti neke ženske. Malo sem se je že začel bati. Ta dan je moralo biti z mano res nekaj »hudo narobe«, saj sem celo zmagal v konkurenci dolgih besed. Se potem čudite, da je bila moja zadnja desetica VELIKA USTA? Res, na koncu so me bila ena sama velika, smejoča se usta, še posebej takrat, ko sem odprl vrečko z nagrado, v kateri je bila rumena majica. Tokrat zares zaslužena. Nasvidenje v Litiji. Pa pazite se me! Vaš Oskar.
Ni kaj dodati. Morda le še pohvale Marjanu za pripravljene nagrade in organizacijo, za Mašine pregrešne slaščičarske dobrote pa še posebej.